Na tej strani najdete dnevnik 5. izmene, utrinke preostalih letošnjih izmen pa si lahko ogledate na Facebook-u:

2. izmena VIRC 2009: http://www.facebook.com/s.php?q=v+vircu+s+prijatelji&init=q&sid=a72f68e04bea2f5066a328b1d3bc4163#/profile.php?id=1569053259,

3. izmena VIRC 2009: http://sl-si.facebook.com/people/Porec-Virc/100000088669760,

4. izmena VIRC 2009: http://www.facebook.com/home.php?#/profile.php?id=100000144544536&v=wall&viewas=1528202929&ref=ts. 

6. izmena VIRC 2009: http://www.facebook.com/pages/Poitnice-s-prijatelji-VIRC-Pore-VIizmena/124020721788. 

 

Pa ne pozabite prelistati glasil VIRČEK in PONOSNO RAZLIČNI ter si ogledati FOTOGALERIJE.

Dnevnik 5. izmene je za vas pisala pedagoška vodja Maja Trojner, vzgojitelji (hvala Klemnu in Petri) pa so pripravili foto galerijo vsakodnevnega dogajanja, ki si jo lahko ogledate na povezavi:
http://picasaweb.google.si/klemen.kogler/Porec2009?authkey=Gv1sRgCI-tpe-vhOKvvgE&feat=email# 

Četrtek, 6. avgust 2009

Pa smo v Poreču … nekateri spet, nekateri prvič. Že ob prvem pogledu na neskončno modrino morja so se slišali glasovi najmlajših: »Iiii, morje!«


Poskakali smo z avtobusov, poiskali svoje sobe, nekaj malega spravili v razburjene želodčke in krenili na plažo…
Neskončna vrsta pred testiranjem: »Pa saj znam plavati…«. Iskanje in štetje rakovic, škropljenje, plavanje, skakanje. Prvi, tolažilni obliži za neznatne praske. Smeh.


Spoznavni večer. V zavetju svoje skupinice tkanje novih vezi, prva trenja, prva prijateljstva, prve simpatije. Pogovor, igre, klepet, šale. Prvi preizkusi moči, spretnosti in borbenosti na igriščih. Razposajenost na igralih.
Večer. Tu in tam kakšna solzica, potolažena z objemom in pravljico. Spanec je prišel hitro (vožnja je le bila naporna). In sanje, oblite z valovi morja, tudi.


Pa lep morski pozdrav vam vsem! 

Petek, 7. avgust 2009

Medtem, ko pišem tole, se mi skozi okno naše »rumplkamre«, kjer imamo natlačene vse rekvizite, material, drobne pozornosti in darilca, ponuja pogled na otroški živžav v VIRC-u. To prijetno, z zelenjem poraslo domovanje je tudi tokrat dom skoraj tristo otrokom, ki so se prišli naužiti morskih radosti.



Dvajset minut do osem je. Sedaj se vse skupine pripravljajo na Igre brez meja, večerno prireditev, ki jo pripravljajo naši športni pedagoginji ter Eli in Borut, naši »deklici za vse«. Na prireditvenem prostoru se že kopičijo vedra, obroči, vodni baloni, otroci pa radovedno opazujejo. Tam se dva fantiča gugata, na klopci gruča deklet, zatopljena v pogovor. Vsi v športni opremi – danes ni čas za petke.


A še bo. Le da tega še ne vedo. To bo presenečenje: diskoteka – najprej za naše tamale, potem pa za tiste večje. Kaj večje! Velike, resne in odrasle (pa še vedno tako zelo otroke). Gotovo bodo veseli. In v desetih minutah, kolikor bo med igrami in diskoteko časa za pripravo, bo v zmešnjavi vseh vodic, parfumov in sprejev v neznosen oblak dišav zagrnjen ves VIRC. Petek je le petek.

Sobota, 8. avgust 2009

Spet se javljamo iz naše dragocene »rumplkamre«. Danes bo to pisanje kratko, saj je sobotni večer in vsi smo že nestrpni v pričakovanju mnogih zvezd slovenske glasbene scene. Napovedali so se Fredi, Winx, Saška Lendero, celo Viole pridejo med nas s svojimi navijaškimi pesmimi.


Mnogo se dogaja pri nas. V času popoldanskih delavnic potekajo številne dejavnosti, ena bolj zanimiva kot druga. Na balinanju, na primer, so se zbrali fantje in punce. Zmagali so sicer Green Dragonsi, a za las, saj so se punce iz skupine Vetrnice pogumno borile, a v finalu izgubile in pristale na odličnem drugem mestu. Poleg balinanja smo danes vlivali mavec, se preizkušali v družabnih igrah, začeli smo snovati gledališko igro, plesali v ritmu hip-hopa in še mnogo drugega.



Tako, zdaj pa morava hiteti na prizorišče, saj se noči in prve zvezde že prihajajo na naš oder.

Pa lep morski pozdrav vsem. Od vseh nas. Še posebej pa od Maje in Matica iz skupine Orlov, ki sva skupaj skovala te besede. 

Nedelja, 9. avgust 2009

Tako. Pa so naši najmlajši prispeli z izleta z ladjo. Da bi jih vi videli! Prašni, utrujeni od poti in doživetij, a polni pripovedovanj, kaj je bilo, kaj so videli…



Že zjutraj, po zajtrku so krenili. Naši najmanjši drobižki z avtobusom, tisti malo večji korenjaki pa do Poreča kar peš. Tam jih je že čakala ladja, ki jih je popeljala v Limski kanal (morali smo videti tisto jamo, vsaj od daleč, da bi razumeli, kje so pred stoletji čisto pravi gusarji skrivali svoje naropane zaklade).

Obiskali so Rovinj, tržnico (joj, cel kup zapestnic, magnetkov, darilc za mame, atije, babice, dedke, bratce, sestrice, kužke…), čas je bil tudi za sladoled. Nato so jih valovi zanesli še v Vrsar, kjer so imeli dovolj časa tudi za kopanje. Drugačna plaža, drugačno morje…to se je zdelo še bolj slano. In seveda potem nazaj… Ta veliki, ki gredo na izlet šele v torek, so jih že čakali z večerjo.

Noge so bile preveč utrujene za kakšen šport ali ples…v takih trenutkih se tudi na morju prileže kino. Risani junaki so jih pospremili v svet sanj, vzgojitelji in vzgojiteljice so jih le še tiho pospremili v postelje in ugasnili luči.



Ta velike je bilo pa treba malo utruditi…saj veste, sicer zvečer ne morejo zaspati. Orientacijski tek, potem pa še košarka, odbojka, nogomet, nekaj prostih minut. Bilo je dovolj. Kombinacija vode, gibanja, sonca in svežega zraka tudi pri njih opravi svoje. Saj veste – konča se s spanjem, pa če sami sebe še tako trdno prepričujejo, da danes pa bo čas za zabavo v sobah.



Tudi za vzgojitelje je bil to prav poseben dan. Vse je bilo drugače, skrb za otroke in njihovo varnost še večja…a svoje delo so opravili odlično. Otroci so se imeli lepo in nazaj so prišli vsi zdravi. To je pa to, kajne?



Jutri nas čaka nov izlet…gremo v Rio, na karneval. Se boste nam pridružili? Berite nas!

Ponedeljek, 10. avgust 2009

Pet do pol enajst zvečer je. Vzgojitelji so svoje mladiče že odpeljali v sobe - ta velike, ki so plesali in klepetali v velikem šotoru, ki nam je danes služil kot prireditveni prostor. Tamali spijo že nekaj časa. Odšli so takoj po karnevalu. Potovanje v Rio je bilo naporno.


Danes sem si želela, da bi vsi vi, dragi starši, videli svoje otroke, kako so že od jutra zavzeto pripravljali skupinske maske skupaj s svojimi vzgojitelji. Niso se pustili motiti. To je bil direndaj! Slabih dvanajst kvadratnih metrov prostora naše »rumplkamre« se je spremenilo v vrvečo točko srečevanja otrok in vzgojiteljev, ki so ves dan, še posebej pa v času delavnic, nekaj iskali. Ta škarje, oni polivinil, tisti čopiče, oni sponke. V vseh kotičkih VIRC-a so skupinice glav izrezovale, lepile, šivale, barvale. Nastajale so čudovite skupinske maske. Ni bilo kaj reči. Tiho smo jih opazovali in se čudili.


Karneval v Riu se je odvijal v zavetju strehe šotora. Napovedoval se je dež in bali smo se, da nas zmoti sredi rajanja. Bilo je vroče, a smo zdržali. Nastopile so prav vse skupine, prav vsi otroci.
Odlični nastopi, še boljše maske so žirijo spravili na rob obupa – kako izbrati. A nekako je morala. Zmago so tako odnesle morske deklice, drugo mesto so osvojile pikapolonice, tretje pa želvice.


Sedaj je v VIRC-u že tišina. Le tu in tam se sliši še kak glas in smeh, takoj zatem pa tisti znani »ššššš«. Tako pač je. Čas je za počitek – jutri je nov dan.


Razmišljam o zaskrbljenih starših, ki pišejo in kličejo…otroci željno prebirajo vašo pošto. Nekaj srečnežev je ob pokvarjeni govorilnici uspelo celo govoriti s svojim otrokom. Ne skrbite, prosim.


Opazujem svoje vzgojitelje, kako predano se ukvarjajo z vašimi otroki. Kako so ob njih, jih pronicljivo opazujejo in rešujejo njihove morebitne stiske. Kako se z njimi veselijo, šalijo, pogovarjajo, plavajo. So njihovi. Pustite otrokom čas, da zorijo, da pridobivajo nove izkušnje, da prestavljajo svoje meje. Čudoviti otroci so. In čudovite vzgojitelje imajo.


Nebo nad nami se odeva v nenavadne barve, čeprav je noč. Tu in tam kakšna kapljica, ki v vročem zraku kar izpuhti. Bliski, grom…morda ne bo nič hudega. In če že mora deževati, naj se nebo izlije sedaj. Ta veliki gredo jutri z ladjo na izlet. Držite pesti! 

Torek, 11. avgust 2009

Kljub sinočnjemu razjarjenemu nebu smo se danes prebudili v sončno jutro brez oblačka. In medtem, ko so naši drobižki šli na plažo in končali tekmovanje v skokih v vodo, smo s starejšimi krenili na izlet z ladjo. Peš do mesta, vkrcanje na lepi in prijazni Manon. Mirno morje, mirni otroci.

Postanek smo imeli v Rovinju…čas za prve nakupe, sladoled, razglednice. A je ena ura hitro minila – na ladji nas je že čakalo kosilo. Ni kaj, OČITNO je bilo okusno. Limski kanal je bil kot vedno zanimiv, najzanimivejša pa velika votlina v njegovih stenah. Ali ste vedeli, da so v njej nekoč pirati shranjevali naropane zaklade (in sebe) pred drugimi pirati?

V Vrsarju smo se kopali. Toplo morje, prijetna senca pod mogočnimi krošnjami dreves, počitek. Klepet, balinanje. Pozno popoldne vožnja domov. Večerja.

Ta mali so se nocoj pomerili v orientaciji. Preganjala jih je tema, pa so tekli še hitreje. Odlično jim je šlo. Malce se je zapletlo v kinu, kamor so odšli ta veliki. Skušali smo si ogledati pustolovsko dramo, a sredi filma računalnik ni dovolil več naprej. Ah…Poiščimo nov film. Ice age 3 – odlična izbira. Saj se tudi v takšnih zagatah nekako znajdemo. Moramo se, kaj pa hočemo.

Zato smo tukaj. In imamo se lepo. Pa še vreme nam služi. Po odmevih iz Maribora slišimo, da bolje kot vam. Zadržite oblake še nekaj časa tam, tukaj jih res ne potrebujemo.

Pa lep pozdrav! 

Sreda, 12. avgust 2009

Začelo se je že popoldne. »Krst bo!« Novica je šla med otroki s svetlobno hitrostjo.

Delavnice v popoldanskem času so jih zamotile. Vas zanima, kaj, na primer, so počeli danes? Mladi novinarji so delali intervjuje in pisali šale za časopis. V diskoteki je skupina fantov in deklet zavzeto vadila hip hop. V senci baldahinov so otroci in vzgojitelji tetovirali svoja telesa (samo s flomastri, ne skrbite), barvali pobarvanke, izdelovali zapestnice, punčke iz cunj in zanimive vazice, preoblečene v pisano volno. Posamezni otroci so si v knjižnici izposojali počitniško branje…ob teh knjižnih moljih mi je še posebej toplo. Gledališčniki so vadili igro. Neverjetni so, otroci. Tako malo jih ostaja po paviljonih, v sobah. Udeležujejo se delavnic. Saj je vsak dan kaj, kar jih pritegne.

Nocoj vse vrvi. Še povečerjali so nekam hitro…otroci v velikem pričakovanju. Slišijo se smeh in ugibanja, kako bo. Želeli so, da pripravimo to prireditev. Je že skoraj tradicionalna in otroci se ob njej neizmerno zabavajo. Mladi vzgojitelji hodijo s precej bolj resnimi obrazi. No, ne vsi. A nekaj jih je…ne vedo natančno, kakšen bo njihov krst. Vedo le, da ni boleč, posmehljiv ali neprijeten ampak predvsem zabaven.

Veliko je novincev. Naročeno jim je bilo, da na prireditvi potrebujejo staro majico in hlače. Vzgojitelji, ki so že letovali, stikajo glave skupaj. Na klopcah, v sobicah, na plaži. Se muzajo. Najbolj skrivnosten je vedno nasmejani obraz Siniše, vzgojitelja iz Hrastnika. V glavi ima vso prireditev in smeha ne more zadržati. Prej je rekel: »Ni mi za to, da si mi privoščimo koga…otroci se morajo zabavati.«

Četrtek, 13. avgust 2009

Pa se izteka že osmi dan naše pustolovščine! Dnevi brzijo…ah, ne bom preveč razmišljujoča. Spet se vam oglašam iz »rumplkamre«. In preprosto MORAM vam povedati, kaj se dogaja.



V osrednjem prireditvenem prostoru, v našem »krogu« gre v eter naš Radio Srček. Ta veliki berejo prijazne in tudi zaljubljene misli, ki so jih skozi ves dan v zapečateno škatlo metali otroci in vzgojitelji. Smeh, vriski, ploskanje. Dober uvod v večerno prireditev.


Nocoj - Pokaži, kaj znaš. Nastopajoči? Pisana druščina pevcev in pevk, plesalcev in plesalk, zabavljačev…celo vzgojitelji imajo točko. Tri! Štirje vzgojitelji se že potikajo okoli oglov v rdečem. Menda so to Back Street Boys-i. Rdeče majice, rdeče hlače, rdeča šilt kapa in nepogrešljiva sončna očala.
Za mojim hrbtom se vzgojiteljice napravljajo v mini kostume iz rdeče folije, ki so jih sešile in zlepile kar danes na plaži: Atomik harmonik. Naši »plavalni« Alenki bingljajo kitke okoli nasmejanega obraza – ne more dočakati nastopa! Menda pridejo tudi Sestre…


Zdaj pa moram iti…bom nadaljevala kasneje.

No, sem že nazaj. Lepo je bilo…pantomima, skeč, raper Damjan, Foxy teens… drobižkom je že jemalo moči. Smo rekli, da bo disko zanje naslednjič. Če ne gre, ne gre. Ta veliki so že tam. Glasna glasba po njihovem okusu (vzgojitelj Klemen je dober DJ), utrip luči, pozibavanje teles…radi plešejo. Dokler ni prevroče. Klima ne pobere vse vročice. In takrat jih ni težko spraviti v sobo, k počitku.


Za konec pa še tale »cvetka« današnjega dne…mi jo je prišepnila Marina iz Hrastnika.

Žan (zagnano): »Pejmo, pejmo že špilat fuzbal!«
Vzg. Tanja: »Nje, pa nimamo še žoge.«
Žan: »Pa pejmo, no, pejmo…
Vzg. Tanja (z razširjenimi rokami, nekoliko povzdignjenim glasom): »Če pa ti pravim, da nimamo žoge!«
Žan (takoj najde rešitev): »Pa pejmo špilat brez nje!«


Pa lahko noč! 

Petek, 14. avgust 2009

Sredi noči – dež. Zjutraj je bilo bolj kislo, a temno nebo nad morjem je govorilo, da nas bo še pralo. In res, sredi jutranjega sestanka vzgojiteljev se je prav ulilo. Morali smo prilagoditi naše dejavnosti.

Tako smo za otroke dopoldne pripravili kino. Pa boljši smo kot tisti veliki centri, pa čeprav nimamo kokic. V disku Mali pišček, po paviljonih pa še Mama mia, Bolt, … vsem je bil tak počitek pisan na kožo…tamali so kar zadremali. Le peščica najstarejših fantov je z vzgojitelji odigrala nekaj košarkarskih dvobojev.


A nebo nad nami se je že jasnilo. »Nekdo tam zgoraj vas ima rad« se je smejal upravnik Stanko na svojem kolesu (starega ponija vozi…od toliko hoje po VIRC-u začnejo hitro boleti noge).



Tako smo popoldne preživeli na plaži, zvečer pa…večerna prireditev, sestavljena iz treh delov, vse tri pa je povezoval radio Srček:

Št. 1 – vzgojitelj Gregor je skupaj z dekleti iz gledališke delavnice pripravil predstavo.
(Ko bi vi videli te enajstletnice, kako pogumno in z žarom so odigrale klasični najstniško potegavščino s starši…zmuznile so se na koncert mimo mame, oče je seveda dovolil…ah, kupite raje karte in jih pojdite sami pogledat, ko bodo gostovale po Sloveniji!);

Št. 2 – obiskal nas je čarodej Gregor.
(A si lahko predstavljate, kako debelo je pogledal orelček Niko, ko se je rdeči robec znašel v njegovem čevlju? In kako debelo je pogledal naš navijač Damjan, ko je skrivnostno izginil robec v čarodejevi roki?);

Št. 3 – podelitev nagrad za najboljše športnike (nogometaše, košarkarje, igralce namiznega tenisa in odbojkarje).
(Saj so nagradice skromne – kar nam pač dajo sponzorji, več ne gre – a lepo je videti, da se otroci razveselijo tudi čipsa, natikačev, beležke, igrače, majice).

Tamali so šli spat…niso več zmogli diska. Ta veliki so kajpak plesali. Krasni so. Nisem še bila v izmeni, kjer bi toliko plesali, kjer praktično ne bi bilo nikogar, ki bi silil iz nje zaradi vročine. In tako imamo tudi mi veselje malo dlje bedeti, da se naplešejo.



Zdaj je VIRC potihnil. Nekateri trdno spijo, drugi se šepetaje pogovarjajo, tu in tam se zasliši glasen smeh (no, tiste potem obišče dežurni vzgojitelj). Je vzgojiteljica jadrnic danes povedala, da so se včeraj do ene ure zjutraj pogovarjale o srečnih in nesrečnih ljubeznih. Tako pač je.

Vsi, od najmanjših do najstarejših potrebujejo to. Pogovor. Pozornost. Ali pa samo bližino. Ne samo tukaj, v koloniji. Tudi doma. Nekateri je imajo dovolj. Nekateri celo preveč. Mnogi premalo. Moji vzgojitelji imajo v skupini dvanajst dušic. Vsak nosi svojo masko, za njo pa se skriva dvanajst različnih zgodb o iskrivem veselju in tudi o nepojmljivih stiskah. Takih, ob katerih zatrepetaš v obupu in nemoči. V dvanajstih dneh ne moremo spremeniti (včasih tako zelo črnega) vesolja teh otrok. Lahko pa prižgemo vsaj eno zvezdo na njihovem nebu.


Lahko noč.

Sobota, 15. avgust 2009

Nocoj…nocoj smo imeli modno revijo. Lepo je uspela. Cel kup znanih modnih kreatorjev nas je obiskal s predstavitvijo najnovejših modnih smernic. Predstavili so se otroci, ki so te dni trenirali hip hop.


Nekaj srečnežev pa je skupaj z vzgojitelji obiskalo košarkarski spektakel, prijateljsko tekmo med reprezentancama Slovenije in Hrvaške. In navijali smo dobro – zmaga je bila naša.


Drvimo proti koncu izmene…prve solzice slovesa že tečejo. 

Nedelja, 16. avgust 2009

Kratka bom. Utrujenost dela svoje, pri otrocih in vzgojiteljih. A vse je poplačano s tistimi besedami: »Drugo leto spet pridem.« Utrujenost mine, ko vidiš objeme z imeni prijateljev popisanih teles. Nasmeh se razleze čez lice, ko dekle razširi roke in te povabi v objem: »Učitelica…« Ko mali škrbavi fante reče s svetlečimi očmi: »Jutri dobim bonbon, ne?«


Veste, zato smo prišli. Zato smo tukaj. Zato smo z vašimi otroki ne le preživeli, pač pa tudi živeli teh dvanajst dni. Napornih, a neizmerno bogatih. Za nas in zanje. Iz naših srečanj je rasla sreča. Najbrž se v besedi srečanje ne skriva zaman beseda – sreča.


In vsi se že veselimo jutrišnjega SREČAnja z vami.


Pa lahko noč! 

Tukaj pa še nekaj fotografij 1. izmene